Trata? Ne, hvala.

Vrtu da karakter specifična razporeditev zasaditev in elementov, katerih razmestitev in vsebina je skladna z namero oz. vizijo naročnika. Kljub razlikam pa je večini ureditev skupen večji ali manjši izčiščen prostor, ki se uporablja za različne dejavnosti (druženje, otroško igro, itd.).

Ker si le malokdo želi imeti sredi vrta obsežno tlakovano površino, je najpogostejša izbira za tak prostor klasična #trata. A le redki vedo, kaj angleška trata pravzaprav predstavlja. Ta se od tlakovanih površin niti ne razlikuje tako močno kot bi si sprva mislili: prav tako kot tlak je klasična trata monotona, neizrazna in z izjemo travnih bilk ne podpira drugih oblik življenja, obenem pa je z vidika vzdrževanja izjemno zahtevna. Takšnim ureditvam se pri #MagicGarden izogibamo. Stremimo k zasnovam, ki so lahko 'neurejeno urejene' tudi brez človekovega posredovanja, ki se vklapljajo v okolje in ne vključujejo tujerodnih rastlinskih vrst, gradijo habitate in podpirajo visoko stopnjo biodiverzite.

Vse to pozitivno vpliva tako na okolje kot tudi na ljudi, ki ta prostor uporabljajo. Dobro počutje ljudi in krepitev naravnega okolja pa sta poglavitna cilja #MagicGarden-a.

Trata

Ko je govora o trati, si večini ljudi v mislih izriše to, kar danes imenujemo tudi 'angleška' trata. Ta izraz označuje monokulturo ene travne vrste – angleške ljulke (Lolium perenne), ki tvori enakomerno #travno rušo. Tako trato je potrebno stalno namakati in vanjo vlagati veliko časa in sredstev. Da se zagotovi enakomerno barvo in višino travnih bilk in ustvariti videz homogene ploskve, je potrebno stalno škropljenje, gnojenje, uporaba pesticidov, fungicidov in mnogih drugih okolju neprijaznih ukrepov. Res je, da takšna trata izpade formalno, ampak hkrati tudi dolgočasno in mrtvo. Po takšni trati se ne podijo niti čebele niti metulji. Še več: največkrat se po njej niti ne smemo sprehajati, kaj šele da bi se po njej smeli zapoditi naši štirinožni prijatelji. Kot klasične primere angleške trate bi danes uvrstili golf igrišča, formalne ureditve pred reprezentativnimi objekti, pa tudi trate v nekaterih parkih itd. Zasebne ureditve pa se, na srečo, usmerjajo v drugačne, okolju prijaznejše tipe trat.

Alternative

Kot je bilo že rečeno, vzdrževanje klasične trate vsekakor niso okolju prijazne, niti niso enostavne za vzdrževanje ali poceni. Konstantno namakanje, košnja najmanj trikrat tedensko, areracija, ročno razpleveljanje … Zaradi želje po varčevanju, pomankanju časa in želji po vzpostavljanju večje #ekološke vrednosti, je s časom klasična trata postala vse manj priljubljena. V ospredje so stopile nove, naravi bolj prijazne možnosti urejanja takšnih prostorov. Med njimi prednjači cvetlični travnik oz. cvetoča trata.

Cvetoči travnik

Kot vemo, so cvetoči #travniki kombinacija širokolistnih zeli, bodisi trajnih ali enoletnih oz. dvoletnih, in raznih vrst trav. Semensko mešanico si lahko izdela vsakdo sam – med sprehajanjem po okoliških travnikih se tekom pomladi in poletja nabere semena različnih zeli in le ta nato poseje. Takšne površine so z vidika vzdrževanja nezahtevne. Bolj pohodne dele kosimo večkrat, predele pod drevesi ali v manj rabljenih kotih pa po redkeje, največkrat dvakrat letno (spomladi in poleti). Zakaj? Da omogočimo rastlinam oblikovati seme in nadaljevati svoj življenjski cikel, obenem pa s tem nudim čebelam in drugim opraševalcem pašo tekom celotnega leta. Na cvetočem travniku niti ne uporabljamo gnojil, pesticidov ali fungicidov, zato ni nevarnosti za okolje, niti za človeško zdravje. Celoten ekosistem prepustimo naravni selekciji, kar pomeni, da je travnik vsako leto drugačnega videza: enkrat prevladujejo #marjetice (Bellis perennis), drugič #kadulje (Salvia pratensis), nato #detelje (Trifolium pratense) itd.

Pokrovnice

Večkrat prezrta rešitev za zamenjavo klasične trate predstavljajo pokrovne rastline. Te so primerne, ker imajo izjemno sposobnost razraščanja. V uporabi so nižje rastline kot na primer detelja, zelišča kot je timijan, nekateri sedumi, v primeru senčnih in vlažnih razmer pa predstavlja zanimivo rešitev mah.

#Detelja je izjemno odporna na teptanje. Obilnejše namakanje potrebuje zgolj v času vraščanja, kasneje pa zgolj ob pojavu suše. Detelja spada v družino metuljnic (Fabacaea), torej živi v simbiotskem razmerju z bakterijami, ki na nodulih na korenin rastlin proizvajajo dušik. Zato takšnih površin ni potrebno dodatno gnojiti, saj rastlina sama zboljšuje tla.

Za suhe vrtove je primeren #timijan. Nekatere vrste timijana zrastejo v višino le 0,5 cm, razrastejo pa se na površini vse tja do enega kvadratnega metra. Takšne lastnosti ima na primer volneni timijan, ki je ime dobil po dlakavih listih. Rastlina ustvarja videz zelene preproge tekom celotnega leta, saj gre za zimzeleno sorto, spomladi pa se po površini pojavijo tudi majhni rožnati cvetovi.

Družina #sedumov je neverjetno pestra. Vključuje tudi pritlikave rastline, ki zaradi svoje nizke in hitre razrasti predstavljajo izjemno primeren nadomestek klasični trati. Rastline so glede rastišča nezahtevne, tudi sušne razmere prestajajo izjemno dobro. Slabše prenašajo zgolj prevlažna okolja. Zaradi specifične strukture listov je lahko bosa hoja čez takšno površino nekoliko drugačna kot sicer, a so sedumi izjemno trpežne rastline, ki odlično prenašajo teptanje.

Zaradi izrazite zelene barve je izjemno priljubljena tudi škotski #mah (Arenaria verna), ki pa pravzaprav ne sodi v družino mahov, temveč je trajnica. Za optimalno uspevanje potrebuje delno sončne lege, ki niso izpostavljene soncu tekom celotnega dneva. Preferira stalno vlažna tla, zato je ob suši potrebno dodatno namakanje. Zraste do 2 cm v višino in ima dobro sposobnost razraščanja. Karakterizira jo tudi rumeno-zelena barva, spomladi pa se na rastlini pojavijo tudi skupki majhnih belih cvetov.

Če pa lokacija ni izpostavljena suši in visoki osončenosti, temveč gre za vlažne in senčne razmere, predstavlja idealno rešitev mah. Z uporabo mahu privarčujemo pri namakanju, gnojenju in času, ki bi ga sicer namenili urejanju trate. Maha nam obenem niti ni potrebno kupovati, saj se ta razrašča po drevesih in mnogih kamnih. Ker pa je odstranjevanje večjih količin vegetacije škodljivo za ekosistem, je najustreznejša rešitev ta, da manjšo količino naberemo in le-to v mešalniku zmixamo z manjšo količino vode. Mešanico poškropimo na vnaprej pripravljeno podlago na domačem vrtu.

Avtorica članka: Jerica Kobal, dipl.inž.kraj.arh. (UNI), Magic Garden Team